Ko rečem »sem«, iz te besede izhaja hvaležnost, da obstajam. Beseda »sem« izraža srečo in zadovoljstvo, da mi je dano bivati v tem trenutku, v našem tridimenzionalnem svetu. Ko pa se vprašam »kdo sem«, ne mislim samo na ta trenutek, ampak tudi na to, kaj se je z mano dogajalo v preteklosti in kaj se bo dogajalo v prihodnosti. V vprašanju »kdo sem« se torej skriva četrta dimenzija, torej čas.

Vprašanje »kdo sem« se je v meni pojavilo že zelo zgodaj. Kot vsi otroci sem to vprašanje najprej postavil svoji mami, ki mi je odgovorila: »Ti si moj sin, jaz pa sem tvoja mama.« Vprašanje je prineslo veliko dodatnih vprašanj, kot so: kdo smo ljudje, kako smo prišli na ta svet, kakšen sploh je ta svet in kako je nastal, kaj bo prinesla prihodnost. Pot iskanja odgovorov je seveda zanimiva, najlepša pa je takrat, ko se srečamo s kakšnim res pravim odgovorom, s katerim smo sami pri sebi zadovoljni. »Que sera, sera,« mi je mama rada zapela na najljubše vprašanje »kaj bom, ko bom velik« .

Včasih je tudi protivprašanje lahko dober odgovor, če v resnici ne želiš ničesar odgovoriti. Pri nekaterih vprašanjih pa sem se moral sprijazniti s tem, da vsako vprašanje nima vedno enega pravilnega odgovora, da resnica ni vedno ena sama. Če ugotavljam, da sem energija, za katero čas ne teče, da sem bil jaz včeraj, da sem danes in da bom isti tudi jutri, če se bom še zbudil, pa vendarle obstaja razlika. Otroci so vsi vedoželjni, radi ustvarjajo, poslušajo zgodbe ter doživljajo zanimive stvari. Z eno besedo: so dejavni. Želijo, da se veliko dogaja. Ko pa postajam starejši, pa mi več od dogajanja pomeni, da lahko gledam lepe stvari. Sončen dan v naravi je pomembnejši od dogajanja v množici ljudi. 

Nikoli ne nehaj spraševati. Radovednost ima svoj razlog za obstoj.