Nekoč je živela ljubka deklica in vsi, ki so jo poznali, so jo imeli radi. Njena babica ji je podarila rdečo kapico. Deklici je bila tako všeč, da jo je nosila, kamor koli je šla. Nekega dne je odšla obiskat babico, ki je živela v hišici sredi gozda. Babici je nesla nekaj hrane in pijače. Pot jo je najprej vodila do gozda, nato pa skozi gozd. Naenkrat je bil okrog deklice samo še gozd.
Zgodba se takole nadaljuje: deklica je ugotovila, da je v temnem gozdu ostala sama. Visoka drevesa, zavijanje vetra in drugi strašljivi zvoki so jo prestrašili, da je tekla, dokler ni padel mrak. Takrat je zagledala majhno hišo. Ko je vanjo vstopila, je videla, da je v njej vse majhno. Na mizici je bilo sedem krožnikov, sedem kozarčkov in sedem žlic. V spalnici je bilo sedem posteljic. Deklico je premagala utrujenost, zato se je ulegla in zaspala.
Ilustracija: Gorazd Vahen, Založba Kalejdoskop
Tukaj nas seveda nekaj zelo zmoti. Čeprav bi bila zgodba lahko zanimiva, ugotovimo, da sta prvi del in nadaljevanje zgodbe med seboj nezdružljiva. Nekaj ni v redu. Oba dela nas na nekaj spominjata, vendar nekako ne spadata skupaj. Lahko bi rekli, da je vsaj en del zgodbe napačen. Da bi bila odstavka združljiva, bi bilo treba nekaj popraviti.
Potem ugotovimo, da oba dela zgodbe že poznamo, vendar izhajata iz različnih pravljic. Tako sestavljena zgodba nam ponudi zelo zanimiv odgovor: morda pa ni nič narobe s prvim delom zgodbe; morda ni nič narobe niti z drugim delom. Da oba dela zgodbe nista združljiva, je lahko krivo to, da nista iz iste pravljice. Da, to je pravi preblisk: združiti nekaj iz pravljice o Rdeči kapici in nekaj iz pravljice o Sneguljčici ne pomeni, da je nekaj narobe samo zato, ker dela med seboj po našem mnenju nista združljiva. Pomeni le to, da sta oba dela nezdružljiva, ker spadata v dve različni pravljici.
Zdaj se vrnem k obema čudovitima teorijama, kvantni mehaniki in splošni teoriji relativnosti, ki sta nastali v 20. stoletju. Če obe teoriji med seboj nista združljivi, ali to res pomeni, da sta nepopolni? To znanstveniki ugotavljajo že celih sto let. Obstaja pa seveda še druga možnost, ki je žal povsem spregledana. Lahko se znanstveniki že celih sto let motijo in sta obe teoriji pravilni, le da nista iz istega vesolja.
Na prvi pogled je to dokaj nesmiselna zamisel, zato je lahko ostala prezrta. Vendar po globokem premisleku lahko ugotovim, da me ta zamisel pripelje prav do vseh odgovorov, ki jih znanstveniki iščejo že sto let. O kvantni mehaniki se tako ali tako govori, da je niti njeni avtorji ne razumejo, saj je čisto skregana z logiko, kakor da ne bi bila iz našega vesolja. Kaj pa če kvantna mehanika res ne spada vanj? Vendar če ni iz našega vesolja, iz katerega vesolja potem je? Vprašanje je še, ali lahko v drugem vesolju veljajo drugačni zakoni.
Odgovor na to vprašanje je: seveda. Nobenega zakona ni, ki bi to prepovedoval. Hkrati vem, da nas matematika vodi do protislovja, ko naletimo na neskončnost.
Kako se lahko temu protislovju izognem, si lahko ogledam kar v našem vesolju. Obstaja, torej mu je uspelo odpraviti vsa protislovja. Potem pa pomislim še na drugo možnost: ali lahko obstaja tako »matematično vesolje«, v katerem prihaja do protislovja? Tudi tukaj je odgovor: seveda. Če v takem vesolju nastane protislovje, to povzroči sesedanje, a mu nič ne preprečuje, da ne bi vnovič nastalo. Omejeno je le s Planckovim časom, ki znaša 10-44 sekunde. Toliko časa lahko obstaja to »matematično vesolje«, preden se sesede zaradi protislovja. In potem znova nastane, vedno znova.
Mnogo odgovorov je ponudila tudi kvantna mehanika. Pri njenem nastajanju smo se morali podati na področje neskončne deljivosti, na področja imaginarnega časa, razmazanosti delcev po celotnem vesolju, verjetnosti in sesedanja valovne funkcije. Pri tem smo naleteli na neskončno hitrost. Vse to spada v popolnoma novo vesolje, pravo matematično vesolje. To je vesolje, v katerem kraljuje kvantna mehanika. V njem obstaja prava neskončnost, ta pa prinaša protislovja, zaradi česar vse, kar nastane v takem vesolju, razpade oziroma se sesede. In v tem lahko najdemo še en zanimiv odgovor, izvemo, zakaj prihaja do sesedanja valovne funkcije: sesede se zato, ker v matematičnem vesolju neskončnost povzroči protislovje in s tem razpad.
Kako pa je z našim vesoljem? To vesolje je sestavljeno iz približno 1090 delcev. Vse v našem vesolju je končno, celo hitrost je v njem končna. Največja hitrost v našem vesolju je svetlobna hitrost. Ker ni neskončnosti in neskončne deljivosti, se je temu vesolju uspelo izogniti vsem protislovjem, povezanim z neskončnostjo. Obstaja in se nenehno spreminja. Lahko opazujemo, kako dogajanje v našem vesolju pravzaprav poteka v matematičnem vesolju. Kvantna mehanika, ki jo proučujemo, se dogaja v matematičnem vesolju, rezultati dogajanja pa se pojavljajo v našem vesolju. Ker je to vesolje končno in sestavljeno iz končnega števila delcev, se dogaja zaokrožanje. Delec v našem vesolju je – ali pa ga ni. Vse skupaj tvori celoto: dve med seboj tesno prepleteni vesolji, kot dvojici jin in jang – na videz ločeni in nezdružljivi sili narave, v katerih veljajo različni zakoni.
Odlomek je iz knjige Teorija vsega – Einsteinov trikotnik in dve vesolji, avtor Darko Šifrer, Založba Kalejdoskop, 2024.