Kaj je tako posebnega pri nogometu, da je med ljudmi tako priljubljen? Seveda je to igra, ki ima le malo prekinitev. Najboljši nogomet je takrat, ko je sodnik dokaj neopazen. In sodnikova odločitev je bila pri nogometu do nedavnega dokončna – lahko se je o njej razpravljalo, lahko se je razpravljalo o tem, da je bil kakšen sodnik iz tega ali onega razloga pristranski, a sodniška odločitev je obveljala in igra se je nadaljevala. Takojšnja sodnikova odločitev je omogočala, da je bila igra tekoča. Dogajale so se sodniške napake, a je bilo to sestavni del igre. Morda je najbolj znan gol, ki ga je na svetovnem prvenstvu za Argentino s pomočjo roke dosegel Maradona. Nato je dejal, da je to bila božja roka. Nogomet je poskrbel še za dodatno zabavo.
Če pogledam še bolj nazaj v zgodovino svetovnih nogometnih prvenstev, lahko ugotovim, da se je celo zgodilo, da je eden od gledalcev vrgel žogo na igrišče in s tem asistiral pri doseženem golu. Sodnik pač ni mogel videti celotnega dogajanja na igrišču, a njegova odločitev je bila dokončna. Tudi v nogometu so se torej dogajale velike krivice.
Seveda moram opozoriti, da so se pravila oziroma nogometni zakoni v preteklosti dostikrat spreminjali. Napredek tehnologije je omogočil, da igro spremlja veliko kamer. Te so marsikaj odkrile, torej so razkrile tudi nekatere nepravilne sodniške odločitve. Nogometne organizacije so se odločile za novo popravo pravil igre. Vključil se je VAR kot nekakšno višje sodišče: sodnik si je lahko ogledal posnetek in po potrebi spremenil odločitev. Zaradi tega je med igro kdaj nastala nekajminutna prekinitev, a rezultat je bil bolj pravičen. Nekajminutna prekinitev zaradi pravičnejšega sojenja je postala sprejemljiva. Dosežen je bil zadovoljiv kompromis med pravičnostjo sodbe in hitrostjo odločitve. Rešitev je dober kompromis.
Čisto vseh nepravilnosti ni bilo mogoče odpraviti, ostali so še določeni sporni položaji, v katerih se VAR sploh ni vključil. A dosežen je bil dober kompromis, da igra na eni strani poteka tekoče in da se na drugi strani največje krivice odpravijo.
Ostajajo še nekatere sporne odločitve, a kot pravijo vodilni možje nogometnih organizacij, to igro samo dela zanimivo in odpira pot razpravam po tekmah. Lahko ugotovimo, da se je sojenje v nogometu z uvedenimi spremembami zelo izboljšalo, in na splošno lahko govorimo o pravičnem sojenju. Pravično sojenje si seveda želimo tudi v resničnem življenju.
Česa se torej lahko naučimo ljudje, ko opazujemo sojenje nogometne tekme? Pomembno je, da naše življenje poteka tekoče. Nobenega smisla nima, da nam ga preseka čakanje na sodniško odločitev, na katero čakamo leta in leta. To je v današnjem času res nepotrebno. Mnogo boljša je hitra sodniška odločitev, nekaj takega kakor v nogometu. Vedno obstaja možnost, da je sodniška odločitev napačna, čeprav sojenje traja desetletje. V nogometu do pravičnejše odločitve pomaga VAR. VAR sicer za nekaj minut prekine nogometno tekmo, a se je to pokazalo za potrebno. Torej hitra sodniška odločitev, po potrebi pa vključitev sistema VAR. Kako lahko ta prispevek nogometa uporabimo v svojem življenju?
Socialna in pravna država – kako to ustreza ljubezni, strpnosti in odpuščanju? Lahko ugotovim, da se je nekaj izgubilo s prevodom: med pravom in pravičnostjo je prevelika razlika. Pravo vse prevečkrat pomeni le, da zmaga močnejši, tako kot je bilo nekoč. Mirno lahko zapišem, da pravo z ljubeznijo, strpnostjo in odpuščanjem nima nič skupnega. Pravo pomeni izkrivljanje zakonov do skrajnosti. Je nekaj, kar je mnogim popolnoma zagrenilo življenje. Kakšna bi bila boljša rešitev?
Seveda bi morali v ustavo zapisati, da smo socialna in pravična država. Načelo pravičnosti bi moralo biti kot najpomembnejše načelo zapisano v ustavi in veljati bi moralo nad vsemi drugimi zakoni. Imeli bi le enostopenjsko sodišče, sodniki pa bi odločali po načelu pravičnosti. Sodniki bi seveda morali soditi v skladu z zakoni, a končna sodba bi morala upoštevati načelo pravičnosti. To načelo ne potrebuje posebne razlage, saj se vsi ljudje še predobro zavedamo, kaj je pravično in kaj nepravično. To se naučimo že kot otroci.
Seveda so sodniki ljudje in tudi oni se lahko kdaj zmotijo. Zato bi uvedli nekaj takega, kot je VAR v nogometu. Dodali bi še eno ministrstvo, to je ministrstvo za človekove pravice, ki bi zamenjalo varuha človekovih pravic in bi opravljalo funkcijo, ki jo ima VAR v nogometu. Ministrstvo bi po svoji presoji popravilo napake sodišč, če bi ugotovilo, da so se zgodile. Seveda bi bilo smiselno, da bi bil proračun takega ministrstva vsaj enak proračunu ministrstva za obrambo. Poprava notranjih krivic ljudem je vsaj tako pomembna, kot je pomembna obramba pred zunanjim sovražnikom. Seveda bi imelo ministrstvo pravico do spremembe tudi pri zapornih kaznih. To bi lahko postalo novo izhodišče. Socialna in pravična država bi bila boljši približek vrednot, ki jih predstavljajo ljubezen, strpnost in odpuščanje. Obstaja torej rešitev, ki bi odpravila nenormalno dolge sodne procese in bi poskrbela za popravo krivic, ki včasih nastanejo zaradi človeške napake oziroma spleta nesrečnih okoliščin.
Rešitev je torej lahko preprosta, če bi le imeli v ustavi zapisano, da smo socialna in pravična država. Potrebujemo pa tudi nekoliko več zaupanja v soljudi in seveda v sodnike.
Odlomek je iz tretje knjige Teorija vsega: Skrivnosti vesolja se razkrijejo, avtor Darko Šifrer, Založba Kalejdoskop, Ljubljana, 2023.