Nekateri modri šahisti so že pred mnogimi leti izjavili, da je šah miniatura življenja. Pot do tega spoznanja se bo pokazala v naslednji zgodbi. Situacija, ki jo najdemo v prenekateri šahovski zgodbi, se lahko pojavi tudi v običajnem življenju.

V svojem življenju sem odigral več kot tisoč turnirskih partij in vsaj stokrat se mi je zgodilo, da je nastala pozicija, ki je bila podobna prikazani na sliki. Zapis partije je naslednji: 

1. Nf3 d5 2. g3 Nf6 3. Bg2 e6 4. 0-0 Be7 5. d3 0-0 6. Nbd2 Nc6 7. e4 dxe4 8. dxe4 e5 

9. c3 a5 10. a4 Bc5 11. Qc2 Qe7 12. Nc4 b6 13. Ne3 Bxe3 14. Bxe3 Ba6 15. Rfd1 Rfd8

16. h3 Rxd1 17. Rxd1 Rd8 18. Bg5 h6 19. Be3 Bc4 20. b3 Ba6 21. Nh4 Rxd1 22. Qxd1 Qd7

23. Qc1 Be2 24. Bxh6 Qd1 25. Kh2 Qxc1 26. Bxc1 Bd1 27. b4 axb4 28. cxb4 Nxb4 

29. f4 Nd3 30. fxe5 Nxc1 31. exf6 gxf6 32. Nf5 Bxa4 33. Ne7 Kg7 34. Nd5 b5 35. Nc3 c5

36. Bf1 c4 37.Kg1

Nastala je naslednja pozicija, v kateri je bil črni na potezi:

 

Pozicijo si lahko nastavimo tudi na pravo šahovnico in jo pogledamo z očmi igralca, ki igra s črnimi figurami. Navedena partija je bila igrana leta 1992. Za mano je bilo trideset let igranja šaha in več kot tisoč odigranih partij, torej sem bil zelo izkušen šahist in sem na tistem turnirju igral z lahkoto, to pomeni, da sem z lahkoto računal in dovolj hitro igral

Ko je nastala prikazana pozicija, sem imel do časovne kontrole pri štirideseti potezi na voljo še pol ure. In zdaj lahko opišem vse bistvene stvari in razmišljanje šahista, ki se dogajajo med potekom igre. V poziciji na diagramu imam na izbiro kar nekaj potez: 

– lahko igram z lovcem, vendar potem izgubim kmeta na polju b5, v naslednji potezi pa še kmeta na polju c4. Če igram z lovcem na polju c2, potem oba svoja kmeta na daminem krilu zamenjam za kmeta na polju e4 in lahko hitro remiziram. To mi seveda ni bilo všeč;

– lahko igram s skakačem na polju b3 ali d3, nato pa na polje c5. S tem zaščitim lovca, potem napredujem s kmetom na polje b4. Vendar lahko beli s konjem vzame mojega lovca, z lovcem pa kmeta na polju c4. Prav tako lahko hitro pripelje kralja na damino krilo;

– lahko grem s kraljem na pot: f8, e7, d6, c5. Prispem hitreje od belega kralja, sprostim lovca in moja dva kmeta napredujeta;

– lahko premaknem kmeta na polju b4 in spregledam, da ta kmet brani lovca. Ostanem brez lovca;

– lahko žrtvujem kmeta in potegnem f5. Tako moj kralj stopi na polje f6 s tempom.

Pozicija je res preprosta, ni prav veliko možnosti. Za pregled vseh možnosti izkušen šahist potrebuje nekaj trenutkov, potem pa izbira med dvema ali tremi možnostmi, ki se mu zdijo najboljše. Seveda je bila moja prva izbira pot s kraljem na damino krilo. Ugotovil sem, da lahko z njim pridem na polje c5 in mi beli kralj tega ne more preprečiti. Potem bi samo še prestavil lovca in moja kmeta na daminem krilu bi stekla proti prvi vrsti. Včasih smo vzkliknili: »Teci, mali kmet, postal boš dama!« 

Če bi mi EEG v tistem trenutku, ko sem razmišljal, meril nihanje napetosti, bi lahko izmeril valovanje beta na frekvenci dobrih 20 Hz. To je običajno razmišljanje. Potem pa se je zgodilo presenečenje.

Vsaka pozicija je malo drugačna. V tej poziciji je moj kmet s polja g7 vzel kmeta na polju f6. S tem je beli h-kmet postal prost. Če bi moj kralj res odšel na pot do polja c5, bi lahko beli h-kmet preprosto stekel do konca in postal dama. V trenutku sem se zavedel, da je moj črni kralj obsojen na kraljevo krilo in da mora preprečiti belemu h-kmetu, da bi se spremenil v damo. Mislim, da se je valovanje beta v tem trenutku močno povečalo. V moji glavi je zavladala prava panika, saj je moja prva izbira, to je poteza s kraljem, odpadla. Veliko razočaranje! Najprej je napočil trenutek tolažbe: valovanje se je malo umirilo in začel sem razmišljati o svoji drugi izbiri, to je potezi s skakačem na polje d3. Računanje mi ni šlo preveč dobro. Ugotovil sem, da bo v igro na daminem krilu vstopil tudi beli kralj. Pogledal sem nasprotnika. Ni čudno, da je bil zadovoljen s pozicijo. Valovanje v moji glavi se je spet ojačalo. Moje misli so postale kaotične, neusklajene in neurejene, skratka nekoherentne. Takole sem razmišljal:

– zakaj nisem v trideseti potezi raje najprej žrtvoval skakača na polju g4 in šele nato vzel lovca? Nasprotnik bi imel dvakrat dvojne kmete in moj kralj bi lahko odpotoval na damino krilo;

– zakaj nisem v 35. potezi raje s kmetom šel samo na polje c6? Potem bi bil moj lovec svoboden;

– ali bom spet zapravil eno dobljeno pozicijo zaradi svoje površnosti? Kdaj me bo izučilo? 

Misli so mi begale sem in tja. To se je dogajalo kakšnih pet minut, potem pa sem se umiril. Na srečo sem imel še več kot dovolj časa. Minilo je še naslednjih pet minut.

V tem času so se moje misli povsem umirile. Lahko bi rekel, da sem odvrnil vse druge misli, tudi sebe, to je svoj jaz in s tem povezane težave, ostala je samo pozicija. Valovanje v moji glavi se je umirilo in EEG bi gotovo pokazal, da je v moji glavi nastalo koherentno valovanje alfa. V moji glavi se je prebudil otrok v meni. Začel sem brez predsodkov opazovati vse možnosti. 

Če torej potegnem v poziciji potezo b4, bo nasprotnik s skakačem vzel mojega lovca. Moj c-kmet bo lahko napredoval na polje c3. Kako bo nasprotnik preprečil, da ne bo c-kmet promoviral v damo? Vse je bilo tako preprosto. Kmeta sta nezaustavljiva, eden se bo spremenil v damo. Lahko bi rekel, da je moj angel varuh takrat pazil name. Lahko bi rekel, da sem poiskal otroka v sebi, ki me je popeljal do rešitve. Znanstveniki bi rekli, da v stanju alfa dostopam do več informacij. Sam vidim stvari še nekoliko drugače. Do enakih informacij sem dostopal tako pri valovanju beta kot pri valovanju alfa. Vendar pri valovanju beta obstajam jaz z vsem naučenim znanjem in naučenim neznanjem. Seveda, kolikokrat sem poslušal, da si »pacer«, če spregledaš figuro! Poteza b4 pomeni prav to: spregledal si figuro. »Pacer si.« Vendar je tu majhna zanimivost: lovec šteje približno 3 točke, kmet eno točko, dama pa 10 točk. In če te spregled figure pelje na pot promocije kmeta v damo, si pravzaprav dobil šest točk in nisi izgubil treh točk. V tem primeru torej ne gre za spregled figure, ampak za njeno žrtev, ki vodi k promociji kmeta v damo. Tako preprosta je računica. A izkušen igralec ne posveča pozornosti potezam, pri katerih izgubi tri točke v eni potezi. V določeni poziciji je vedno toliko možnih potez, da izkušen igralec že podzavestno naredi izbor in analizira le nekaj bolj obetavnih potez. Računalnik pa analizira vse možnosti, toliko je hitrejši, da si to lahko privošči.

Ko sem na novo odkril potezo b4, sem pogledal na uro: imel sem še deset minut časa. Spet se je v moji glavi vzpostavilo valovanje beta, vendar zdaj nisem več razmišljal o drugih potezah. Morda se je takrat v moji glavi vzpostavilo okrepljeno stanje zavesti, valovanje gama, saj se mi je ves dogodek nepozabno zapisal v spomin. Spomnim se, da sem si lahko ogledal tudi nasprotnika. Razmišljal sem, kako se bo odzval na presenečenje, to je na potezo b4, ki sem mu jo pripravil. No, moj nasprotnik ni imel več veliko časa za razmišljanje. Ni vedel, kaj se dogaja, zato je samo s skakačem vzel mojega lovca. Ko sem nato odigral potezo c3, je bilo na njegovem obrazu mogoče razbrati presenečenje. Moj hitri odgovor mu je podal sporočilo: ni šlo za spregled lovca, ampak za žrtev. Nadaljevanje se je zgodilo v nekaj trenutkih: 37. … b4 38. Nxa4 c3 39. Nc5 b3 40. Na4 c2. Po odigrani štirideseti potezi sva dobila dodatno uro časa za razmišljanje. Nasprotnik je potreboval nekaj časa, da je dojel, kaj se je zgodilo. Pač je v tej partiji imel smolo. Po 37. potezi belega je nastala problemska pozicija, ki je v sebi skrivala rešitev, kakršne prej nihče od naju ni videl. Drugače od nas ljudi je računalnik to pozicijo zaznal že mnogo prej. Ko se danes, po tridesetih letih, spominjam te partije, lahko ugotovim, kaj vse se je takrat dogajalo v moji glavi. 

Kako pa je z računalnikom? Današnji računalniški programi potrebujejo le trenutek, da najdejo edino potezo, ki vodi k zmagi. Računalniki pač analizirajo vse možne poteze.

Računalnik pa mi pripravi še eno presenečenje. Druga najboljša poteza v prikazani poziciji je po njegovih izračunih poteza s kmetom na polje f5. Sprva sem mislil, da je ta žrtev kmeta dobra, saj odpira pot kralju preko polja f6, potem pa sem ugotovil, da je računalnik izračunal, da v primeru, da beli jemlje na polju f5, lahko črni ponovno izkoristi možnost igrati s kmetom na polju b4. Žrtev figure, ki ji sledi napredovanje obeh kmetov. Eden lahko promovira v damo. 

Ko opravim analizo svojih partij, ugotovim, da sem se vsaj stokrat znašel v poziciji, ki je bila podobna obravnavani, bila pa je razlika v času, ki mi je bil na voljo. Da v tako posebni poziciji najdeš pravo potezo, je nekaj minut občutno premalo časa. Večina ljudi pač ne more na zahtevo v trenutku prehajati iz valovanja beta v alfa. Lahko le ugotovim, da sem kar nekaj takih pozicij izgubil, saj sem potegnil potezo, ki je bila moj prvi izbor. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem se sprijaznil z remijem. Šahisti imamo svoj komentar: težko je dobiti že dobljeno partijo. 

Stvari si bolje zapomnimo, če jih poimenujemo z imenom. Tako sem tudi predstavljeno pozicijo poimenoval Romeo in Julija. Zakaj tako ime? Kot sem že zapisal, nekateri šahovsko partijo primerjajo z življenjem, že v času Cervantesa je bil šah miniatura življenja. Morda pa bi bilo bolje, če bi šahovsko partijo primerjali s kakšno zgodbo iz življenja, denimo zgodbo o Romeu in Juliji? Tako sem opisano šahovsko pozicijo primerjal s položajem, v katerem se je znašel Romeo. Kot v tej poziciji je tudi on imel tri možnosti:

− brezglavo dirkanje Romea oziroma kralja na damino krilo bi belemu omogočilo, da kmet na liniji h postane dama. Temu bi sledil le še konec oziroma mat – Romeo umre. To je tudi zgodba Romea in Julije;

− črni se sprijazni z remijem in konča zgodbo. To bi pomenilo, da se Romeo odpove Juliji;

− črni žrtvuje lovca in uspe mu oživiti Julijo, pravzaprav kraljico. Kraljico oživi in skupaj zmagata. To bi pomenilo, da Romeu in Juliji uspe prepričati svoji družini, da njuni člani pokopljejo medsebojno sovraštvo. Nekaj bi se moralo žrtvovati, da bi imela zgodba srečen konec. Kako težko je včasih zakopati sovraštvo! Kako težko je nekomu odpustiti! Kako težko je prepričati prepričanega, da je v zmoti! Če odpustim komu, hkrati odpustim tudi sebi. Ali pa pri šahu: kako težko je ugotoviti, da je nek spregled pravzaprav žrtev. Potrebujem veliko časa in trezno glavo! Znebiti se moram svojega jaza in ne smem že vnaprej izključiti kakšne možnosti.

Šah je res lahko miniatura življenja. Življenje je »sestavljeno« iz množice šahovskih partij – kdaj je treba tudi kaj žrtvovati. Pri šahovski partiji so trije mogoči rezultati: zmaga, remi ali poraz. Bistveno pa je, da se iz vsake odigrane partije nekaj naučimo, vemo nekaj več. Če to povežem z življenjem, dobim naslednjo misel: vsak dan se naučim nekaj novega, zato sem danes boljši kakor včeraj. Iz dneva v dan vse bolj napredujem. To je dobro znan motivacijski stavek – stavek, ki ima drobno napako: res se nam znanje povečuje, povečujejo pa se nam tudi prepovedi, ki omejujejo našo zavest. O tem obstaja tudi lep star pregovor, katerega pomen se z napredkom in krčenjem narave počasi izgublja: »Kogar je kača pičila, se zvite vrvi boji.« Prepovedi oblikujejo našo zavest. To misel je lepo nadgradil Hans Christian Andersen v svoji pravljici Cesarjeva nova oblačila, ko je na pomoč poklical otroka. Kako posrečena misel! V takem primeru je treba poiskati otroka v sebi, da se znebimo predsodkov. Ali pa kot pravi znanost, preiti moramo iz valovanja beta v valovanje alfa ali celo theta. Za ta prehod pa je potreben čas, včasih tudi veliko časa, zato se pri šahu največ napak naredi v časovni stiski.

 

Besedilo je povzeto iz knjige Teorija vsega – Skrivnosti vesolja se razkrijejo, Darko Šifrer, Založba Kalejdoskop, 2023.