Kaj zajema ljudsko izročilo? V kakšni obliki je ohranjeno? In zakaj je tako pomembno? Naj samo povzamem bistvo: v ljudskem izročilu najdeš mnogo mnogo prebliskov, ki so jih doživeli ljudje v preteklosti. Nekateri med njimi so tako enkratni, da ti lahko pokažejo pot do pravih odgovorov, če le znaš kaj prebrati med vrsticami. Naj samo omenim Iliado in Sveto pismo! A najprej se bom osredotočil na nekaj pravljic. Ko jih znova prebiram, vidim stvari v povsem novi luči. Morda tudi lažje razumem, zakaj je Einstein svetoval mami, naj otroku bere pravljice. Verjetno ni splošno znano, vendar je Einstein patentiral hladilnik, ki ne potrebuje elektrike. Če se vprašamo, kakšna je povezava Einsteina s patentiranjem hladilnika, potem lahko navedem pravljico, v kateri mačeha pošlje pastorko decembra v gozd z zahtevo, da ji nabere jagode. V času, ko je živel Einstein, je bilo pozimi nemogoče dobiti sveže jagode, pa tudi kaj drugega, brez česar si dandanes težko predstavljamo vsakdanje življenje. Danes to težko razumemo, saj tudi pozimi dobimo v trgovinah sveže jagode in še marsikaj drugega. Pravi odgovor se skriva med vrsticami: “Kar je bilo nekoč nemogoče, je danes postalo mogoče.” Kar je bilo včasih v pravljicah izraženo kot nekakšne nemogoče želje, se je danes že uresničilo. Ostaja le vprašanje, ali so se avtorji pravljic, v katerih so se dogajale stvari, ki so se zdele nemogoče, zavedali, da bo lahko nekoč nemogoče postalo mogoče.

Naj se zdaj vrnem k eni bolj znanih pravljic, to je Mizica, pogrni se. Mizica, ki se sama pogrne; osliček, ki daje cekine; palica, ki te kar sama uboga. V moji mladosti so bile to le želje. Nekako sem razumel, da so pravljice le pravljice in da so v njih zapisane stvari pravljične. Pravljice so bile namenjene temu, da so nas zvečer zazibale v prijeten spanec. Kdo bi pomislil, da se bo nekoč nekaj pravljičnega lahko tudi uresničilo.

In potem se je začelo dogajati. Najprej so se pojavile samopostrežne trgovine, nato še hoteli s samopostrežnimi zajtrki, kosili in večerjami. Res se mizice niso povsem same polnile, a za gosta je vse bilo tako kot v pravljici. No, sem si dejal, da obstaja taka mizica kot v pravljici, to še priznam, ampak da bi osel dajal cekine, to pa ne gre! To je gotovo nemogoče. Kakšen butec si je izmislil tako pravljico, nekaj nemogočega? In kje je dobil tako zamisel?

Pa je napočil čas, ko sem se moral ugrizniti v jezik. Nemogoče je postalo mogoče. In osliček je dobil ime: bitcoin. Da, bitcoin. Kar iz zraka so padali cekini in pri tem ta mali osliček ni ostal osamljen, ampak je dobil še bratce in sestrice, ki so prav tako dajali cekine. Morda se je med njimi pojavila tudi kakšna čudežna goska ali kura, ki nosi zlata jajca. 

Če so torej v preteklosti lahko predvsem države tiskale denar in je ta v bankah celo izgubil svojo materialno podlago, so danes tudi posamezniki začeli izdajati virtualni denar, s katerim lahko dejansko kupuješ. Ljudje so dobili svojega oslička, ki daje cekine. Nekaj, kar naj bi bilo mogoče le v pravljici, se je pojavilo v našem življenju. Seveda ni pomembno, koliko časa bo trajala pravljica o bitcoinu. Pomembno je, da se je zgodilo nekaj, kar se je vsem zdelo nemogoče. 

Nekateri bi celo rekli, da se z mislijo (energijo) da doseči vse. Na kar koli pomislimo, na tisto tudi vplivamo. Tako vemo, da rože, za katere z ljubeznijo skrbimo, lepše rastejo. Ali moje misli lahko vplivajo tudi na materialne stvari? Ali je res vse v vesolju na skrivnosten način med seboj povezano? Ali lahko s svojimi mislimi in zavestjo spreminjamo svet? To je kar nekaj zanimivih vprašanj.

In kaj je s palico? Raje ne bom preveč komentiral, dejal bi le, da sem bil navdušen, ko sem lahko prvič vozil avtomobilček na daljinsko upravljanje, in da danes obstajajo že brezpilotna letala. Bi pa nekaj besed rekel o avtorju ali avtorjih te pravljice: brez besed sem.